6. nujna seja Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti: Protipravni postopki policije, kratenje človekovih pravic in nehumano ravnanje s prosilci za azil v Centru za tujce v Postojni

6. nujna seja Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti: Protipravni postopki policije, kratenje človekovih pravic in nehumano ravnanje s prosilci za azil v Centru za tujce v Postojni

123

V četrtek, 12.11.2020, je potekala 6. nujna seja Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti na temo nasilja na meji in razmer v Centru za tujce v Postojni. Edina točka dnevnega reda je bila "Protipravni postopki policije, kratenje človekovih pravic in nehumano ravnanje s prosilci za azil v Centru za tujce v Postojni". Na sejo so bili povabljeni tudi člani skupine Infokolpa in Border Violence Monitoring Network. V nadaljevanju objavljamo njihov prispevek na seji. Seja je bila prvno sklicana na dan 1.10.2020 kot odziv na razmere v kontejnerskem delu Centra za tujce. Zaradi razmer epidemije je bila seja prestavljena in izvedena na datum 12.11.2020. V priponki je dostopno tudi gradivo seje.

KHALID ALI / ODBOR ZA ČP / 12.11.2020

"Hello, first of all thank you for the invitation and for having this meeting in slovenian parliament commission. And I thank the president of the commission for the opportunity to speak. I am Khalid Ali from Eritrea. I am in Slovenia for one year and three months. I got one negative last February. Before I came to Slovenia, I got pushed back by slovenian and croatian police 9 times. When I tried the 10th time, I came directly to asylum home Vič, when it was finally a success and my claim for international protection was accepted. Every time I was pushed back from Croatia to Bosnia, there was much suffering, the croatian police took my stuff and telephone. And every time I was pushed back I had to start from zero, I had help from the volontiers in Bosnia. The Croatian police not only pushed migrants back but they used violence. Migrants are in a tragic situation because of Croatian police and also in Bosnia. The people there are living in the streets even in winter when the temperature is minus, there are many people and there is not enough space in camps and the help is not enough for all migrants. The push backs are still happening, so far the slovenian police pushed back 20 000 migrants to Croatian police who pushed them back to Bosnia.

From 2018 to 2020, there were more than 20 people from Eritrea in Slovenia, they waited for more than a year for an asylum decision without any answer. In the beginning of this year, the Ministry of the Interior started to target all Eritrean asylum seekers. From January 2020, 18 people were rejected. Only 4 Eritrenas got positive, which is why the Eritrean migrant community had to organise a protest. The negative decisions are surprising because before Slovenia gave positive decisions for Eritreans who came through relocation. Negative decisions do not include reports from international humanitarian organisations. In these decisions the ministry says that Eritrea is a safe country but they don't have proof for that. Only Slovenia recognizes that Eritrea is a safe country, other European countries give positive decisions to more than 90% of Eritrean asylum seekers.

Eritrea is not a safe country. There is dictatorship in Eritrea, there is no freedom of movement from town to town. They force you to join the army, they start with students, 16 or 17 years old, without limited time, you have to be in the army until you are 70 years old. Because the situation is bad, people run away from Eritrea to have peace and to be safe. In the army they force you to do slave work, you work under regime without salary, they give bad food and the living conditions are bad. In the military you are forced to do work on the field, construction work, work in the mines. They use violence and torture. The conditions that the regime in Eritrea created forces people to leave the country. That is why I wonder, how come the ministry suddenly in 2020 thinks Eritrea is a safe country and is giving us negatives?"

 

JOŠT ŽAGAR / ODBOR ZA ČP / BVMN-INFOKOLPA / 12.11.2020

"Dober dan, najprej bi se rad zahvalil predsednici odbora in poslanki Nataši Sukič za povabilo na današnjo sejo in možnost, da spregovorim nekaj besed v imenu mreže organizacij Border Violence Monitoring Network, katere del je tudi civilna iniciativa Infokolpa. Rad bi začel z nekaj podatki o obsežnosti nasilja, ki ga slovenska država in policija izvajata na južni meji in v notranjosti države prek množičnega ponarejanja uradnih postopkov, fizičnega in verbalnega nasilja ter prisilnih kolektivnih izgonov množice oseb na Hrvaško.

Od leta 2018 je Slovenska policija na Hrvaško izgnala več kot 23.000 oseb, samo v letošnjem letu več kot 8.000. Hrvaška policija nato po pravilu izročenim osebam odvzame ali zažge osebno lastnino, pobere denar, velikokrat jih tudi pretepa s pendreki, električnimi palicami in brcami, dokler niso nato izgnani v Bosno in Hercegovino brez pristanka bosanskih oblasti. Tam so nato, zaradi zločinov slovenske in hrvaške policije, prisiljeni spati v prenatrpanih taboriščih, zapuščenih hišah ali gozdovih.

Več kot 23.000 izgnanih oseb je podatek vzeti iz poročil policije. Te osebe so bile namreč izgnane po uradnem postopku izročitve na Hrvaško na podlagi nezakonitega prehoda meje. V pravilno izvedenem postopku, bi oseba po izraženi nameri o zaprositvi za mednarodno zaščito morala biti predana v oskrbo Ministrstvu za notranje zadeve. Vendar pa je sedaj po več kot dveh letih množičnih kršitev, brez dvoma mogoče reči, da so postopki na policijskih postajah vodeni nezakonito.

Celoten postopek na policijski postaji poteka pogosto brez ustrezno vodene dokumentacije. Policist na postaji ne zabeleži izražene namere za mednarodno zaščito, zato pa je lahko posledično izvedena izročitev na Hrvaško po meddržavnem sporazumu. Postopek izročitve poteka neformalno, s čimer pa je kršena ustavna pravica do dostopa do pravnega varstva. Na ta način na policijskih postajah poteka sistematična malverzacija uradnih postopkov in množični izgoni.

Vse več je tudi primerov, ko so ljudje po tej poti verižno vrnjeni prek Slovenije iz mejnih območij Italije in Avstrije, četudi so verižna vračanja prepovedana z evropsko zakonodajo. Izgoni na Hrvaško včasih zajemajo po več deset oseb hkrati in je policija prisiljena uporabljati avtobuse. V lanskem letu je bilo 19. julija v množičnem izgonu na področju policijske postaje Ilirska Bistrica na Hrvaško hkrati vrnjenih 100 oseb, za katere pa ne obstaja nobena dokumentacija o postopku.

Takšno ravnanje slovenske policije ni iznajdba policistov, ki opravljajo svoje delo za nekaj več od minimalne plače. Ti so za svoje preživetje in preživetje svojih družin prisiljeni v neetično in nezakonito ravnanje. Ministrstvo za notranje zadeve jih sili v kršenje zakona, kar razumemo tudi kot kršitev pravic policistk in policistov. Množična kršitev temeljnih pravic je bila v Sloveniji koordinirana z vrha Policije in Ministrstva za notranje zadeve. Pod nekdanjo ministrico Vesno Györkös Žnidar je dal nekdanji generalni direktor Policije Simon Velički 25. maja 2018 navodilo o predaji oseb, ujetih ob meji, na Hrvaško. Spomladi istega leta je na policijski postaji Črnomelj število izraženih namer za mednarodno zaščito padlo iz 371 v maju na zgolj 13 v juniju, četudi se število prehodov ni bistveno spremenilo. Okoliščine te spremembe niso bile nikoli raziskane. Prisilni kolektivni izgoni so se nato pospešeno nadaljevali pod ministrom Boštjanom Poklukarjem in nekdanjo direktorico Policije Tatjano Bobnar. Iste nezakonite prakse policije pa se dnevno dogajajo tudi v mandatu notranjega ministra Aleša Hojsa in nekdanjega direktorja Policije Antona Travnerja ter sedanjega vršilca dolžnosti Andreja Juriča.

Dolžnost zaščite pred mučenjem se ne nanaša samo na razmere znotraj države, ampak tudi na razmere v državi, v katero so ljudje izročeni, kot je v Sloveniji že ugotovilo upravno sodišče. Nesporno je dokazano nasilje hrvaške policije v obliki pretepanj in uničevanja lastnine. Temu nasilju pa so bile podvržene tudi osebe, ki so bile izgnane iz Slovenije. Sprašujem vas, ki imate moč, da prenesete to vprašanje na notranje ministrstvo: Ali ste se kdaj pozanimali, kako je bilo izgnanih 23.000 oseb in v kakšnih razmerah so se znašli po izročitvi na Hrvaško?

Z množičnimi izgoni in sistematično malverzacijo uradnih postopkov Republika Slovenija zavestno krši temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo in mednarodnimi dokumenti, to so pravica do mednarodne zaščite, pravica do pravnega varstva in pravici do zaščite pred kolektivnim izgonom in mučenjem. Prav zaradi izvajanja prisilnih izgonov in kršenja lastnih ustavnopravnih temeljev je Slovenija odgovorna za grozljive razmere na Balkanski poti in za smrti utopljenih in onemoglih v rekah in gozdovih.

Prav tako je po navodilu nekdanjega direktorja policije Antona Travnerja letos policija začela pospešeno zapirati prosilce za azil v Center za tujce. V tem navodilu je eksplicitno zapisano, da je treba prosilcem gibanje omejiti do njihove zavrnilne odločbe za namen lažje vrnitve na Hrvaško. Ukrep se sicer uradno imenuje omejitev gibanja, vendar gre dejansko za pridržanje brez odločbe sodišča, ki lahko traja tudi do enega leta. Ukrep o odvzemu svobode prosilcem za azil tako predstavlja nevaren precedens k dodatni normalizaciji kršenja temeljnih pravic in svoboščin.

Sporno je prav tako odločanje v azilni postopkih s strani odločevalcev na Ministrstvu za notranje zadeve. Glede na izdane negativne odločbe se zdi, da so prosilci pogosto postavljeni pred papirnati zid.  Takšen je bil letos primer eritrejskih prosilcev za azil. Četudi je Eritreja vojaška diktatura, katere prebivalci so prisiljeni v suženjsko delo, so odločevalci Ministrstva prosilce iz Eritreje po več kot enem letu čakanja zavrnili in jih postavili pred odločitev o tveganju deportacije na Hrvaško ali pobegom iz Slovenije. Šli so naprej, saj je lažje biti brezdomec v Franciji ali Belgiji, kot čakati na Slovenijo, da izpolni svojo mednarodno dolžnost.

Zaradi kršitev temeljnih pravic na policijskih postajah in v Centru za tujce ter množičnih izgonih na Hrvaško smo priča državnemu zločinu, glede katerega velja splošen tabu in amnezija. Obstoječe kršitve skuša vlada celo legalizirati z reformo Zakona o tujcih in Zakona o mednarodni zaščiti.  Pristojni, ki naj bi delovali v imenu varovanja človekovih pravic, ne ukrepajo in se omejujejo na naivna priporočila. Prav tako specializirano državno tožilstvo ni pripravljeno izvesti preiskave odgovornosti oseb, ki so podpisale navodila o nezakonitem ravnanju, saj da naj takšnih navodil ne bi bilo mogoče preganjati, ker je naloga posameznega policista, da nezakonito navodilo zavrne. Posledično naj bi bili za nezakonito ravnanje odgovorni posamezni policisti, četudi navodila za sistematične kršitve prihajajo iz vrha Ministrstva in Policije.

Glede na prikazane razmere je torej nujno, da se:

  • prvič: preneha z izvajanjem kolektivnih izgonov na Hrvaško,

  • drugič: čimprej uvede neodvisen monitoring postopkov na policijskih postajah in opravi preiskava odgovornosti za sistematične kršitve temeljnih pravic,

  • tretjič: prekine s politiko zapiranja prosilcev za azil in postopnim zaprtjem Centra za tujce,

  • četrtič: pripravi azilno politiko, ki bo utemeljena na načelih integracije in solidarnosti."

Video posnetek seje na 4drtv (na dan 13.11.2020 prispevek še ne dostopen):

https://4d.rtvslo.si/arhiv/seje-komisije-za-peticije-ter-za-clovekove-pravice-in-enake-moznosti/174732011