Izjava ob posnetkih skupinskih deportacij beguncev s strani hrvaških policistov
Prejšnji teden so v mednarodni javnosti zaokrožili videoposnetki prisilnih vračanj beguncev (t. i. push-backs), ki jih izvajajo hrvaški policisti na zeleni meji z Bosno in Hercegovino. Posnetke je objavila nevladna organizacija Border Violence Monitoring. Obelodanjeni so ob koncu leta, ki ga je zaznamovalo nasilje hrvaških policistov na balkanski begunski poti.
Objavljen material, posnet med 28. 9. in 10. 10. 2018 v gozdu blizu naselja Lohovo v BiH, prikazuje 54 primerov kolektivnih prisilnih vračanj. Nazorno vidimo hrvaške policiste, oborožene tudi z avtomatskim orožjem, ki v BiH vračajo skupine beguncev, med katerimi so družine z majhnimi otroki in vidno šepajoči posamezniki. Hrvaška na tak način sistemsko krši tako lastne kot mednarodne pravne norme, ki prepovedujejo kolektivne izgone migrantov.
Posnetki postavljajo na laž hrvaške oblasti, ki so obtožbe o nasilju policije, o katerem so pričali begunci, aktivisti in nevladne organizacije, zavrnile z ugovorom, da gre za “izjave neznanih migrantov”, pri čemer so tudi zagotovile, da so “skrbno proučile” poročila o nasilju hrvaških policistov in ugotovile, da ti niti v enem primeru niso prekoračili pooblastil pri obravnavi migrantov. Zanikanje hrvaških oblasti se ne sklada z več sto pričevanji, foto in video gradivom, ki so ga zbrale nevladne organizacije. Gre za prikrivanje, sprenevedanje in zavajanje javnosti o tem, kaj se dogaja na mejah. Begunci in nevladne organizacije pa poročajo, da se nasilje policije stopnjuje in mestoma meji že na sadizem. Skupine pretepenih beguncev se dnevno vračajo v Veliko Kladušo s Hrvaške. Njihove poškodbe pričajo, da hrvaška policija uporablja pendreke, električne paralizatorje in drugo orožje. O nasilju pričajo razbiti ali odtujeni mobilni telefoni, modrice, pasji ugrizi, razbiti zobje in prebite arkade.
Čeprav hrvaški policisti dogajanje na meji načeloma snemajo s termovizijskimi kamerami, se ob kočljivih primerih posnetki prikladno izgubijo. Tak izgovor je hrvaška policija uporabila v primeru šestletne Madine Hussiny, ki jo je lani do smrti povozil tovorni vlak, ko so njo in njeno družino hrvaški policisti po železniških tirih prisilili pešačiti nazaj v Srbijo. Poleg tega so hrvaški policisti proti beguncem najmanj trikrat uporabili strelno orožje, ki ga je slišati tudi na omenjenih posnetkih.
Begunci, ki jih je obravnavala slovenska policija, tako da jim ni omogočila zaprositi za azil, temveč jih je po meddržavnem sporazumu izročila hrvaškim organom, ti pa so jih nato izgnali nazaj v BiH, pričajo o raznih nepravilnostih na slovenskih policijskih postajah. Postopke pogosto spremljajo ustrahovanja, namerno nepravilno prevajanje, zahteve po podkupninah s strani prevajalcev, samovoljno odločanje policistov, siljenje v podpisovanje neprevedenih dokumentov, spanje na tleh kontejnerjev, včasih tudi brez vode in hrane, ter v nekaterih primerih tudi fizično nasilje in grožnje z orožjem. S predajo prosilcev za azil hrvaški policiji je slovenska policija tako neposredno vključena v proces eksternalizacije evropskih meja, ki ga zaznamujejo nasilje ter kršitve človekovih pravic.
Hrvaška je na balkanski begunski poti prevzela mesto “varuhinje meja Evropske unije”. Da nalogi ni kos, zgovorno priča nasilje hrvaških policistov nad begunci, ki je eskaliralo po tem, ko je nemška kanclerka Angela Merkel konec letošnjega avgusta predsedniku vlade Republike Hrvaške Andreju Plenkoviću napovedala, da se bo Hrvaška leta 2020 pridružila schengenskemu območju. Od takrat naprej Hrvaška ne izbira sredstev za zatesnitev meje z BiH. Sistem “prostega pretoka ljudi” znotraj Evropske unije namreč zahteva hermetično zaprte zunanje meje, ki pa po eni strani vedno bolj vdirajo v notranjost unije, po drugi strani pa se širijo na druge kontinente.
Razmere v Veliki Kladuši in Bihaću
Zaradi sistematičnega nasilja policije nad migranti in verižnih izgonov so številni prisiljeni iskati zavetje pred zimo v BiH, kjer so v samo nekaj mesecih odprli tri taborišča za več kot tri tisoč ljudi. V Ušivaku so odprli nekdanjo vojašnico in postavili šotore za nastanitev skupno več kot tisoč ljudi; v Bihaću je odprta nekdanja tovarna Bira za več kot dva tisoč ljudi, v Veliki Kladuši pa hala podjetja Miral, kjer naj bi bilo nastanjenih okoli šeststo ljudi. Vsa taborišča so pod nadzorom mednarodnih organizacij, kot sta Rdeči križ in Mednarodna organizacija za migracije (IOM), dostop v te prostore je močno omejen, za nadzor so najeli zasebne varnostne službe. Z zapiranjem beguncev v taborišča so lokalne oblasti in mednarodna skupnost prikrile nemogoče življenjske razmere v Veliki Kladuši in Bihaću. Primeri, kot je nedavna smrt šestnajstletnika, ki je bil nastanjen v uradnem taborišču za mladoletnike v Bihaću, pričajo o nečloveških bivalnih razmerah v uradnih nastanitvah. Razmere v BiH za Evropsko unijo niso novost. Situacija v Bosni spominja na zimo 2016-2017, ko je v taborišču Moria na grškem otoku Lesbos zaradi podhladitve in podhranjenosti umrlo sedem ljudi.
Iz zapisanega je jasno, da begunci, ki jih slovenski policisti izročijo hrvaškim kolegom (ne da bi jim dovolili zaprositi za azil v Sloveniji), končajo v neznosnih bivanjskih razmerah enega izmed taborišč na severu BiH. To dejstvo je ob dejanskem padanju števila novodošlih beguncev iz drugih celin značilnost trenutnih migracijskih tokov v Evropi, tako znotraj schengenskega območja (v slovenskih azilnih domovih večji delež ljudi trenutno predstavljajo posamezniki, ki so po Dublinski uredbi v Slovenijo vrnjeni iz drugih evropskih držav), kot tudi na sami balkanski poti, kjer je postalo normalno, da se posamezniki večkrat odpravijo na pot v Evropo, a so vedno znova vrnjeni hrvaškim organom, ki jih nato surovo prisilijo nazaj v BiH.
Nezakonite prakse slovenske policije
V dokumentu, priloženemu izjavi za javnost, so jasno razvidne nezakonite prakse slovenske policije. Po navodilih nekdanjega generalnega direktorja Policije Simona Veličkega in zdajšnje generalne direktorice Tatjane Bobnar je odločanje o tem, kdo lahko zaprosi za mednarodno zaščito in kdo mora nazaj na Hrvaško in nato v BiH, kar stvar mejnih policistov. Velički v depešah z dnevov 2. 3. in 25. 5. 2018 obvešča policiste o pogostih “zlorabah” azilnega postopka in jim naroča nov način postopanja, ki ima za posledico množične izgone posameznikov in posameznic na Hrvaško, ne da bi smeli zaprositi za azil v Sloveniji. Policija ne bi smela v pospešenih postopkih brez možnosti pritožbe odločati o tem, ali gre v konkretnem primeru za zlorabo pravice do azila ali ne. Posamezniki bi morali imeti možnost, da o temu odloči sodišče v postopkih s pravnimi sredstvi. Slovenska policija s takšnim delovanjem krši Ženevsko konvencijo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.
Po 25. maju, ko je bila depeša izdana, je začela slovenska policija posameznikom in posameznicam sistematično odrekati pravico do vložitve prošnje za azil in jih izročati hrvaški policiji. Tovrstno ravnanje se odraža v izrazitem upadu števila vloženih prošenj za mednarodno zaščito od junija 2018 dalje, od kar Policija beleži razmeroma visoko število prehodov slovensko-hrvaške meje, a hkrati izredno nizko število prosilcev za azil.
Iz depeš je razvidno, da je slovenskim policistom naročeno, naj v mešanih patruljah na slovenskem ozemlju posameznice in posameznike obravnavajo hrvaški varnostni organi, četudi zaprosijo za azil v Sloveniji. To pomeni kršitev pravice do dostopa do mednarodne zaščite, saj mora po mednarodnem pravu oseba, ki je na slovenskem ozemlju, imeti možnost, da slovenskim organom poda prošnjo za azil - ne pa hrvaškim. Če že, bi se take osebe lahko vračalo Hrvaški kvečjemu na podlagi Dublinske uredbe, ne pa v nekakšnih neformalnih policijskih postopkih.
Zahteve
Zgoraj našteta dejstva lahko strnemo v sledeče ugotovitve: Slovenski policisti po navodilih vodstva z nepriznavanjem pravice do azila dnevno kršijo domačo zakonodajo in mednarodne konvencije ter presegajo svoja pooblastila. Takojšnje deportacije na Hrvaško ravno tako predstavljajo resno kršitev - najprej zaradi svoje neselektivnosti in zavračanja individualne obravnave, ki je temelj vsakega pravnega postopka; drugič, ker je iz dokazov jasno, da gre za začetek t.i. verižnih vračanj, saj Hrvaška begunce izganja nazaj v BiH; ter tretjič, zaradi ekscesnega in kontinuiranega nasilja hrvaških varnostnih organov smatramo, da Hrvaška ni varna država, s čimer izgine vsakršna pravna podlaga za izročanje ljudi v njeno jurisdikcijo.
Iz teh ugotovitev izhajajo tudi naše zahteve, naslovljene na slovenske oblastne institucije:
-Takojšnja vzpostavitev stalnega civilnega nadzora nad delom obmejnih policistov;
-Uvedba t.i. Nansenovih potnih listov, ki bi beguncem omogočale legalno in varno premikanje;
-Humanitarni azil za vse, ki zimo preživljajo v nemogočih razmerah v Veliki Kladuši, Bihaću in drugih taboriščih na balkanski begunski poti;
-Prenehanje nasilja s strani policije;
-Individualna obravnava prošenj za azil;
-Odstranitev žice in panelne ograje na južni meji;
-Zaustavitev vračanj beguncev na Hrvaško in odstop ob bilateralnega sporazuma, ki ga slovenski organi uporabljajo kot pravno podlago za vračanje migrantov hrvaškim organom;
-Pravico do svobode gibanja in bivanja za vse.
Izjava sta pripravila aktivistična kolektiva Second home v izgnanstvu in Kladuša solidarity.
Posnetki: https://www.borderviolence.eu/proof-of-push-backs/
Policijsko nasilje: https://medium.com/are-you-syrious/november-illegal-push-backs-and-border-violence-reports-d5494997a456?fbclid=IwAR2zez68bG1AcHOVMzyvE4BLi4g2lsi722WHfhD2BEFBwM_pWEl_hgXvA3Y
https://www.borderviolence.eu/violence-reports/
https://push-forward.org/node/6
Eksternalizacija mej: https://roarmag.org/magazine/border-imperialism-europe-africa/?fbclid=IwAR1gVOg5sMJZVvb8S9RRC-odh9diRw9BxTIvyCFtTjTRERmc9p-p0knl3z4
Policijska depeša iz 25.5.:
Nasilje policije na meji:
