AT Rog v slovo: NEODTUJLJIVA PRAVICA DO MESTA ZA VSE

“Public space is a place in which there is a momentary condition of equality,” Saskia Sassen

Avtonomna tovarna Rog beleži dolgo in pomembno zgodovino družbenih in političnih bojev od spodaj, iz katerih je vzniknila tudi iniciativa Infokolpa, ki je delovala v prostorih Socialnega centra Rog in nazadnje v prostorih Second Home. 

Zgroženo spremljamo nedavno rušenje objektov in prisilno izselitev uporabnikov območja AT Rog, avtonomnega političnega in kulturnega prostora, ki so ga zasedli študentje, aktivisti in umetniki pred petnajstimi leti z namenom, da v centru mesta odprejo prostor za razmišljanje, ustvarjanje in organiziranje, ki bo lahko kljubovalo novim, s kapitalom podmazanim posttranzicijskim časom. Številne generacije uporabnikov AT Rog so skozi leta gradile prostor avtonomne žive kulture, četudi dostikrat konfliktne, ki je sposobna identificirati aktualne družbeno-politične krče in neposredno nagovoriti potrebe ljudi, posebej tistih najranljivejših.

Vendar je v torek z bagri, policijskimi palicami, ščiti, črnimi čeladami in solzivcem obveljala moč kapitala nad interesom ljudi – to pa je pravzaprav scenarij, ki ga je AT Rog predvidela in napovedala že ob zasedbi leta 2006, čeprav je tem silnicam več kot desetletje uspešno kljubovala. 

A kapital ne jemlje zgolj pravkar umetelno prenovljeni Trubarjevi ulici. V času, ko Mestna občina Ljubljana upravlja z rekordnim proračunom, meščane sili iz predragega mestnega jedra na periferijo in steguje svoje kremplje po prostorih številnih neprofitnih dejavnosti. Prihodnost Radia Študent, Metelkove 6 in Akademskega kolegija je negotova, nedavno pa je bil ob posredništvu ŠOU in MOL zasebniku prodan nekdanji dijaški dom na Kersnikovi 4 - in to v času, ko mesto gotovo potrebuje več dostopnih nastanitev za študirajočo mladino.

Proračun MOL za triletje 2021-23 presega 400 milijonov evrov na leto. Rušitvi in prenovi območja AT Rog pa bo v tem času namenjenih več kot 13 milijonov evrov. 

Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da je pri surovi izselitvi uporabnikov AT Rog šlo za nekakšno javno-zasebno partnerstvo med policijskimi enotami in zasebnimi varnostnimi firmami. Pri posredovanju so uporabile vojaške prijeme, zaradi katerih je na urgenci pristalo več mladih oseb, ki so se nameram oblasti v torek odločno uprle.

Modrice, zvini, solze, poteptano dostojanstvo so slaba popotnica za kulturno ustvarjanje in razvoj v novem centru Rog, ki si želi biti prostor za »vse meščane«. Nova kultura obrtniško-umetniških studiev in delavnic je omadeževana z grobostjo svojih začetkov. Črnega torka ne bo mogoče izbrisati ali pozabiti. Ostal bo v spominu mesta in njegovih ulic kot prvo poglavje in zapoved nastajajočega reda.

Vendar rušitev AT Rog ne more zrušiti udarniške skupnosti in pogasiti revolucionarnega žara po boljšem in bolj vključujočem jutri, ki smo ga tam vsa ta leta prižigali in negovali. Četudi pritiski kapitala plenijo po vsem mestu, uničujejo mestno jedro s pretiranimi investicijami v turizem, spreminjajo Ljubljano iz socialistične metropole v turistično kurioziteto, vztrajamo, da so nedavni dogodki le razlog več, zadostni pogoj za vzpostavitev širše in močnejše koalicije na področju pravice do mesta, ki ji bo mar za ohranjanje samoniklega in skupnostnega. 

Mesto in njegovi prebivalci nismo artikel, ki bi se ga lahko prodajalo na policah množičnega turizma. Na to vlogo ne moremo pristati, ker nismo naprodaj. Ne bomo izložbena kulisa, ampak akterji demokratičnega in antifašističnega mesta. 

Sistemsko nasilje, ki smo mu bili priča na Trubarjevi ulici 72 je zgolj razglednica iz z rezilno žico ograjene Slovenije, kjer je policijsko nasilje postalo del vsakdana, predvsem migrantov in ljudi na poti. Četudi večinoma skrito pred očmi javnosti, pa se je le-to v državi normaliziralo. Stopilo je iz sence obmejnih gozdov in rečnih meandrov v center - vsem na oči. Vzpostavitev režima uporabe gole moči nasilja pa pomeni, da je na delu ukinjanje subjekta kot nosilca neodtujljivih in temeljnih pravic, ki jih pravzaprav ne jamčijo te ali one pravne in družbene norme in lastniška razmerja vsakokratnih oblasti, marveč izhajajo iz nečesa bolj fundamentalnega – iz upora. 

V novi realnosti, ki jo uprizarjajo tudi dogodki iz preteklega torka, je subjekt lahko le predmet vsakokratnega oblastniškega nasilja. V torek so bili nasilno deložirani migranti in kulturniki, demografski skupini, ki sta med najbolj prizadetimi v pandemiji. AT Rog jim je predstavljala dom in zatočišče. MOL nima integracijske politike, ki bi omogočala vsem ranljivim skupinam vključevanje v mestni vsakdan. AT Rog je to počela namesto nje tako z nudenjem zavetja, hrane in socialnega okolja kot tudi z artikulacijo političnih potreb marginaliziranih. Sprašujemo: kako, če sploh, namerava MOL nadomestiti ta manko, ki ga je sama povzročila z nasilno deložacijo uporabnikov iz prostorov AT Rog?

Uradni torkov narativ vzbuja pomisleke in je kontradiktoren. MOL po eni strani trdi, da je morala deložirati uporabnike s pomočjo policije, ker so se nekateri upirali, po drugi strani pa trdi, da je bila tovarna prazna. Govori, da si je prizadevala za dialog, a več kot očitno je, da je deložacijo izpeljala samovoljno in brez tega, da bi ljudi obravnavala kot subjekte in sogovornike. 

Ne slepimo se: ideja lepe Ljubljane, njena kataloška podoba turističnega glavnega mesta temelji na premalo plačanem delu v gostinstvu, predvsem na migrantskemu delu v gradbeništvu in na surovi sili policije, ki prebivalce mesta napada, namesto da bi jih ščitila.

V novi Ljubljani, ki ni senzibilna za preprosto vsakdanje življenje, je vedno manj prostora za ljudi.

Z Rogom!