Odziv na poročilo Varuha človekovih pravic o nameščanju pridržanih oseb v Centru za tujce v Postojni, objavljeno 10. 11. 2020

Civilna iniciativa Infokolpa je že večkrat opozorila na nečloveške pogoje bivanja v Centru za tujce v Postojni, na kar pa so navsezadnje večkrat opozorili tudi migranti sami. Spomnimo: iz izjave dne 19. 9. 2020, ki jo je podalo enajst migrantov ob njihovi gladovni stavki, izhaja, da so interniranci v Centru za tujce stisnjeni v kot. Dnevnih izhodov nimajo. V glavni stavbi jim je dovoljena 1 ura zunaj na prostem, vendar se jim včasih ta skrajša na 40 minut. Izraz “na prostem” tu pomeni, da jim ni dovoljeno, da zapustijo kompleks Centra za tujce, tako je njihovo gibanje na prostem omejeno zgolj na zadrževanje na dvorišču kompleksa. 

Po več tednov so nameščeni v kontejnerje pri hangarju, do oken težko dostopajo, policija jih dnevno zastrašuje s službenimi psi - tudi pri distribuciji hrane. V izjavi migrantov je izstopala navedba, da mnogi trpijo zaradi telesnih bolečin in mentalne stiske ob pomanjkljivi zdravstveni oskrbi. Hkrati zadržanim v centru niso podane informacije o tem, kdaj naj bi center zapustili. Ne vedo, če in kdaj bodo deportirani na Hrvaško, kjer jih čakata policijsko nasilje in nezakonita vračanja v Bosno in Hercegovino. Rezultati navedenega so samopoškodbe in poskusi samomora ter dolgotrajne, duhamorne posledice in travme. Zapomnimo si ta stavek.

Varuh sicer pritrjuje zgornjemu opisu stanja, vendar je dejansko stanje še hujše. Center za tujce namreč zagovarja nameščanje ljudi v kontejnerje kot ukrep za zaščito pred Covid-19. Vendar so ljudje v prepolnih kontejnerjih pomešani med sabo. Tisti, ki na novo pridejo, in tisti, ki so tam že dlje časa, so nameščeni skupaj. Tam so zadržani brez mask, prezračevanje prostorov je pomanjkljivo, zadržani nimajo celovitega dostopa do zdravstvene oskrbe, prav tako pa so pod nadzorom zastrašujočih psov. Nič od tega ni v skladu s priporočili NIJZ oziroma zdravstvene stroke. Tudi uporaba policijski psov v tem primeru ni upravičena. Varuh nadalje ugotavlja, da v Centru za tujce ljudem ni omogočen dostop do azilnega postopka v zakonsko določenemu šest dnevnem roku, kar je v neskladju s pravom EU. Osebe se zadržuje kot ilegalne tujce, četudi gre za prosilce za azil. 

Ob vsem tem se moramo spomniti pomenljivega starega imena Centra za tujce: Center za odstranjevanje tujcev. Zdi se, da to ime še živi znotraj praks te institucije. Posebej pomemben del Varuhovega poročila se nanaša na dokument o enomesečnem poskusnem uvajanju hitrega postopanja s tujci, ki izrazijo namero zaprositi za mednarodno zaščito na policijskih postajah, ki prihaja s policijske uprave Koper. Varuh poudarja, da iz dokumenta izhaja, da se primeri prosilcev niso obravnavali individualno. Za prosilce se je že v naprej predpostavljalo, da bodo “zlorabili azilni postopek” in odpotovali dalje v ciljno državo. S strogim mejnim režimom naj bi tudi zmanjšali “privlačnost nezakonitega potovanja” preko Slovenije. Varuh poudarja, da odrejanje pridržanja, ki predstavlja neposreden poseg v osebno svobodo, ne more biti upravičeno z namenom dosega sistemskih učinkov in odvračanja migrantov.

Tukaj se pokaže politično bistvo Centra za tujce in Slovenske države. Kot je potrdilo tudi poročilo Varuha, je bilo zapiranje tujcev arbitrarno. Praksa zapiranja v zabojnike, domnevno tudi zaradi preprečevanja širjenja virusa Covid-19, ni osnovana na ugotovitvah medicinske stroke. Migranti so zaprti v centru za nedoločen čas. Zaprti so tako prosilci za azil kot tujci v postopku odstranitve iz države. Za MNZ so pač vsi interniranci nezaželeni migranti in potencialni “izkoriščevalci" - sicer že tako ali tako restriktivnega - azilnega sistema. Zdravniška oskrba, ki jo mora tudi po priporočilih Varuha Center izboljšati, že v preteklosti ni delovala onkraj nudenja minimalne pomoči in ukrotitve priprtih s pomirjevali, antidepresivi in antipsihotiki. Samopoškodbe in poskusi samomora internirancev, dolgotrajne posledice in travme so tam z razlogom. Ne gre za malomarnost pri delovanju osebja, ampak za režim, za  politično odločitev in sistemsko prakso države. Režim v Postojni in stanje negotovosti ubijata duh ljudi. Režim Slovenske države ljudi odvrača in odstranjuje. Kljub zagotovilom MNZ, da se bodo prakse spremenile, so v Centru za tujce že več mesecev zaprti migranti, ki ne vedo, kaj se bo z njimi zgodilo.

Obtožba neustreznosti bivanjskih pogojev v kontejnerskem delu Centra za tujce in ravnanja policije je v Varuhovem poročilu vsekakor dobrodošla. Vendar poročilo ni vzelo v obzir ključnih elementov temeljnih kršitev, ki smo jim priča. Center za tujce namreč deluje tudi kot mehanizem v verižnih vračanjih, ki potekajo iz Italije v Slovenijo in nato pogosto tudi preko Centra za tujce naprej na Hrvaško in nato v Bosno in Hercegovino, kar smo zabeležili v več primerih. Verižna vračanja, četudi potekajo po protokolih mednarodnih sporazumov, so z evropsko zakonodajo prepovedana. Slovenska policija koordinirano z domačim političnim vrhom že več kot dve leti izvaja sistematične kršitve temeljnih pravic, kot so pravica do azila, zaščita pred mučenjem in zaščita pred kolektivnim izgonom. Do konca septembra je policija na Hrvaško izgnala več kot 8.000 oseb, od leta 2018 pa več kot 23.000, navkljub jasno dokumentiranemu brutalnem nasilju hrvaške policije in zabeleženim smrtim. Center za tujce je le ena od institucij, preko katerih policija in MNZ izvajata sistematično nasilje nad osebami, ki zgolj iščejo možnosti za preživetje in varnost. Navkljub očitnosti in množičnosti kršitev najbolj temeljnih pravic, ki so zdaj postale že redna praksa policijskega dela pa varuh človekovih pravic še ni podal jasne opredelitve do množičnih izgonov na Hrvaško, ki se izvajajo tudi iz Centra za tujce.

Foto: Protest, Center za tujce, Postojna, 25. 08. 2020