Policijsko nasilje in posebne enote na Hr-BiH meji za izvajanje kolektivnih izgonov
Pripravil Matej Kavčič.
V pričevanjih migrantov, ki so bili nasilno in nezakonito izgnani prek zelene meje iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino je vse več primerov brutalnega ravnanja policije v obliki pretepov, kraj denarja, uničevanja telefonov in poniževanja. Z mesecem avgustom pa se v pričevanjih pogosteje pojavljajo tudi primeri, kjer so opisani storilci izgonov (pushbackov) bili oblečeni v črne uniforme, nosili maske in bili opremljeni z električnimi palicami, običajno so v pričevanjih opisani kot “commandos”.
Migranti, ki na poti, v katero od evropskih držav poskušajo prečkati Hrvaško, so soočeni z nemogočo oviro. Mejo skupaj z notranjostjo države varuje 6000 policistov, pri tem pa za nadzor uporabljajo termo kamere, helikopterje in drone. Za mednarodno zaščito na Hrvaškem je praktično nemogoče zaprositi, policija, ki ima edina pooblastila začeti azilne postopke, na besedo “azil” odgovarja z udarci in vrnitvami v BiH. Številni se odpravijo peš prek Hrvaške na območje Slovenije. Hoja običajno poteka ponoči, ker je manj možnosti, da si opažen, in lahko traja 5 do 7 dni. V primerih, ko se na pot odpravijo družine lahko pot traja tudi dlje. Po nekaj dneh običajno zmanjka hrane in vode, slednjo lahko po sreči najdeš v gozdu, za hrano pa moraš v mesto. Policija pri tem nadzoruje avtobusne postaje, lokalno prebivalstvo pa ob pogledu na neznance iz gozda kliče policijo. Mnoge na poti ujame hrvaška policija. Po hitri obravnavi in odvzemu osebnih stvari, včasih sledi obravnava na postaji z odvzemom prstnih odtisov, spet drugič pa takojšnje strpanje v kombi, ki ga policisti po možnosti prej našpricajo s solzivcem. Po uri ali dveh divje vožnje s spremljajočim bruhanjem v prenatrpanem kombiju, se vrata odpro na neznanem kraju v bližini zelene meje z Bosno in Hercegovino. Policija v temi zahteva, da je treba kombi zapustiti v parih. Ko prva dva izstopita, ju skupina policistov obstopi in začne z udarci s pendreki in brcami, kar traja nekaj minut, dokler se pretepači ne utrudijo ali dokler ne zbežiš v smeri BiH , nato sledita naslednja dva. V poročilih iz avgusta, septembra in oktobra, je vse več pričevanj, kjer so izvajalci izgonov na meji opisani kot “commandosi”, v črnih oblekah in z maskami, pri tem pa so opremljeni z električnimi palicami. “Commandosi” so običajno nastanjeni na območjih zelene meje, kamor uniformirani policisti pripeljejo migrante. Tepež in nasilni izgon nato prevzamejo v črno zakrinkani možje, pogosto sodelujejo tudi uniformirani policisti. Pri tem policija običajno pobere denar in razbije mobilne telefone. Po tepežu je potrebno opraviti še večurno hojo v Bihać ali Kladušo. Tam so taborišča improvizirana, v šotorih ni zadostne obrambe pred mrazom ali dežjem, omejen je dostop do pitne ali tople vode, nimaš denarja za hrano ali zdravnika, tvoj telefon pa je razbila policija. Številni migranti, ki so bili v BiH vrnjeni iz Hrvaške ali Slovenije, so pot poskusili prepešačiti že večkrat z istim rezultatom.
Tisti, ki jim uspe po petih ali sedmih nočeh hoje prestopiti hrvaško-slovensko mejo, so običajno izčrpani, včasih nadaljujejo pot skozi gozd do najbližjega mesta v upanju, da najdejo taksi ali avtobusno postajo. Lokalno prebivalstvo zaradi državno propagirane paranoje običajno pokliče policijo, včasih policijske patrulje same naletijo na migrante v gozdu. Podobno kot na Hrvaškem tudi v Sloveniji policija nezakonito zavrača dostop do pravice do mednarodne zaščite. Če izraziš namero, da bi rad zaprosil za azil, policist običajno odgovori “No more azil in Slovenia”. Sledi obravnava na policijski postaji, odvzem prstnih odtisov in fotografiranje, odvzem osebnih stvari in pridržanje čez noč, včasih s hrano in vodo, drugič brez. V intervjujih prevajalci in policisti odločajo o starosti, narodnosti in upravičenosti do azila, pogosto je verbalno poniževanje, včasih prevajalci poskušajo pridobiti podkupnino v zameno za možnost zaprositi za azil, včasih policija pretepa. Nekatere primere ranljivih skupin kot so družine in mladoletni policija odpelje naprej v azilni postopek in azilni dom v Ljubljani ali Logatcu, to ni pravilo in marsikatere družine in mladoletni so verižno vrnjeni prek Hrvaške v BiH. Po pridržanju sledi kolektivna vrnitev in prevzem s strani hrvaške policije. Nato spet kombi, pretepanje, kraja, “commandosi” in bežanje čez hrvaško-bosansko mejo. Če imaš nekaj tisoč evrov (po osebi), si lahko privoščiš tihotapca, da ti uredi pot in si tako izboljšaš možnosti uspeha prečkanja evropske meje, vendar tvegaš prevaro in izgubo denarja za preživetje. To je za mnoge preprosto preveč in so zato ujeti v šotorih v Bosni brez možnosti potovanja naprej ali vrnitve.
Sistematično nasilje, onemogočanje pravice do azila in nezakonite kolektivne izgone zanikata tako slovenska kot hrvaška policija, čeprav je UNHCR v poročilu izdanem septembra letos zabeležil 2500 prisilnih izgonih s strani hrvaške policije, od katerih je bilo v 1100 primerih onemogočena pravica do azila in v 700 primerih pa je policija izvajala fizično nasilje, k preiskavi nasilja so pozvali tudi v Svetu Evrope. Hrvaška obmejna policija je iz skladov Evropske unije nedavno dobila 10 milijonov evrov odobrenih sredstev za nakup opreme za varovanje meje. V Sloveniji policija namero o zaprositvi za mednarodno zaščito preprosto presliši in obravnava osebe zaradi prekrška ilegalnega prehoda meje, ki ga kaznuje z odvzemom 250 €, ki jih iz žepov migrantov pobere na mestu. Po postopku, ki zadeva ilegalni prehod meje, sledi vrnitev na Hrvaško in že znani postopek. Na ta način slovenska policija sodeluje v verižnih izgonoh in sistematičnem nasilju. Od junija letos je bilo po tem postopku glede na uradno dostopne podatke iz Slovenije na Hrvaško vrnjenih povprečno 600 oseb na mesec (2851 v celem letu), koliko je nezabeleženih izgonov ni znano. Slovenska policija tako sistematično zavrača dostop do mendarodne zaščite, v uradne zapisnike preprosto zapišejo, da noben ne zaproša za azil in vrača osebe hrvaški policiji po medržavnem sporazumu sprejetem leta 2006.
Razen občasnih zlomljenih rok, kraj in pretepanj domnevnih tihotapcev, fizično nasilije slovenske policije ni sistematično, kljub temu pa slovenska obmejna policija množično zavrača dostop do mednarodne zaščite in dnevno vrača ujete migrante hrvaški policiji ob vednosti, da bodo skoraj gotovo pretepeni, okradeni in vrnjeni v nemogoče razmere v Veliki Kladuši.
Informacije iz zgornjega teksta so zbrane na podlagi javno dostopnih informacij, intervjujev z migranti v Veliki Kladuši in poročil, ki so jih pripravile neodvisne skupine No Name Kitchen, SOS Team Kladuša in Balkan Info Van.
Pričevanja:
Primer izgona Slo-Hr-BiH, 29.-30.7.2018 (povezava):
“Ko smo prispeli na mejo, so nam povedali, da naj zapustimo vozilo v skupinah po dva. Ko sem šel ven s svojim prijateljem, je bil tam policist v modri obleki, ki nas je začel tepsti s pendrekom. Poskušal sem zbežati proč. Bilo je temno in bili smo v gozdu. Mislim sem si, da bom, če tečem, prispel na bosansko stran meje in me ne bodo mogli več tepsti. Ampak komaj po treh metrih, so bili tam možje v črni opravi, ki jih zaradi teme nisem dobro videl, imeli so tudi očala za nočno gledanje, zato so me oni lahko videli. Tekel sem v natikačih in sem padel na tla, ko sem poskusil zbežati. Potem ko sem padel na tla, je električno palico položil na moj vrat, prisežem,da me je hotel ubiti”. (Hakim)
“Ko sem bil na tleh in so me policisti v črni opravi stresali z elektriko v vrat, sem jim povedal o svojih zdravstvenih težavah s srcem. Ampak me je še naprej tepel. S tepežem je končal, ko se je utrudil. Vstal sem in si želel obuti, ampak me je spet začel tepsti, čeprav sem bil že v Bosni.” (Hakim)
Poškodbe so rezultat udarcev s pendreki in električnimi palicami.
Primer izgona Hr-BiH, 4.8.2018
“Imeli so paralizatorje in nosili so maske, črno oblečeni ‘commando’. Udarili so me z železno palico po ustih in izgubil sem zob. Udarili so me tudi po kolenu.” (Hussein)
Hussein je zaradi napada policije s palico izgubil zob in imel poškodovano koleno. Zdravniške pomoči v Kladuši ni poiskal.
Primer izgona Hr-BiH, 3.8.2018
“Tepli so nas in se smejali za našimi hrbti. Imeli so pendreke in električne palice. Policist me je udaril in padla sem na tla, nato me je začel tepsti z pendrekom in po vsakem udarcu se je smejal: ‘Ha, ha, ha, ha!’ Potem me je udaril po ustih. Udaril je tudi mojega sina. Enega moža so stresli z elektriko v telo… Ko smo hodili nazaj, smo se ustavili in vsi smo jokali več minut, ker je bilo to zelo težko za nas. In potem smo šli v taborišče [v Veliki Kladuši].” (Eram)
Poškodbe zaradi udarecev pestmi in pendreki so potrdili delavci Zdravnikov brez meja (MSF), ki so opravili pregled.
Primer izgona Hr-BiH, 31.8.2018
“Ko si nas deportirali prek meje, sem rekel: ‘Daj mi mobitel in moj denar nazaj’. Policist je rekel: ’Ne, pojdi’. Policija je rekla naj tri osebe pridejo ven iz vozila. Odšli smo ven in oni so naredili krog in mi smo bili v sredini in oni so nas tepli. Potem, ko so končali, so sledili naslednji trije. Tepli so nas zunaj vozila, tri po tri. Zelo grdo so se obnašali in nam pravili: ‘Zbeži!, Jebi se!’ in ‘Pičko mater!’”. (Ali)
Poškodbe so bile povzročene z udarci z železnimi palicami in brcami. Pregled in zdravstveno poročilo so pripravili Zdravniki brez meja (MSF).
Primer Hr-BiH, 21.9.2018
“Začeli so nas tepsti, bump, bump, bump. Imeli so elektrošoke. Rekel sem, zakaj to počnejo, ker je ta kraj Evropa in tega tu ne počnete. Razumi, jaz sem človek kot ti, nisem žival. Policist mi je odgovoril, da sem žival. Uporabil je elektriko in pendrek.” (Mehdi)
Rane na roki so bile povzročene v napadu policije. Ker zdravstveno osebje v Veliki Kladuši, ni bilo pripravljeno zašiti ran brez plačila, jih je Mehdi zašil sam.
Primer Hr-BiH, 11.10.2018
"Spravili so nas v vozilo. Bilo nas je 17 z otroci, zaprli so nas v kombi, v prtljažnik. Vozili so zelo hitro, namenoma. Salah in ostali so začeli notri bruhati in otroci so začeli jokati. Bilo je res grozno. Bilo je težje kot pretepanje.” (Mahmoud)
“Povedali so nam, da naj gremo eden po eden ali dva po dva in so nas tepli. Ko so odprli vozilo, je Salah še vedno bruhal in videli so ga bruhati in začeli so ga tepsti. Udarilo so ga po roki… ko so mi rekli naj pridem iz vozila, so me vprašali: ‘Od kod si?’, in odgovoril sem jim: “Jaz sem iz Sirije”. Odgovoril je:’ Kaj je narobe s Sirijo?!’, in začel tepsti, tepsti, tepsti in potem mi je rekel: ‘Pojdi! (Go!)’ OK, potem sem začel hoditi in moral sem mimo vseh, 9 policistov, medtem ko so me napadli z pendreki.” (Mahmoud)
Citati in fotografije so zbrani iz poročil, ki so jih pripravile nedovisne skupine No Name Kitchen, SOS Team Kladuša in Balkan Info Van v Veliki Kladuši.
Več informacij:
https://medium.com/are-you-syrious/illegal-push-backs-and-border-violence-report-e5741e95f835